Zgodovina

Nikon F3 AF – prvi Nikonov auto focus SLR in razvoj AF sistema

Bojan Stepančič, marec 2011

SLR (35mm zrcalno refleksni fotoaparati) so se v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja že dodobra zasidrali tako med profesionalnimi fotografi, kot tudi med ljubiteljskimi. Prednosti SLR fotoaparatov, kot so izmenljivi objektivi, velik nabor objektivov in dodatne opreme, pogled na motiv direktno prek objektiva, TTL merjenje svetlobe, mejna dimenzija ter teža sistema (v primerjavi s srednje in veliko formatnimi kamerami) so utrdile pozicijo SLR sistemu, kot najbolj razširjenemu in uporabljanemu sistemu. Logična posledica je bila, da se je razvoj fotografske tehnike usmeril predvsem v 35mm SLR fotografske aparate.

Nikonov F sistem se je izkazal za zelo uspešnega in prodajnega, tekom let so pri Nikonu F sistem nadgradili z mnogimi tehničnimi izboljšavami in inovacijami. Modelu F so sledili še model F2 in F3. Nikon F3 je doživel največ posodobitev in različic od vseh Nikonovih F modelov. Leta 1983 so predstavili prvi Nikonov serijski SLR fotoaparat, ki je ponujal možnost avtomatskega ostrenja, Nikon F3AF je imel enako funkcionalnost kot drugi Nikoni F3, kar se tiče mehanike in ergonomije. Dodali so mu DX-1iskalo, ki je omogočalo pasivno ostenje prek objektiva (Phase detection). Pasivno Phase detection avtomatsko ostrenje v F3AF je delovalo na podoben način kot ostrenje pri range finder fotoaparatih. Posebna prizma je razdelila vpadno svetlobo na dva dela oziroma sliki, senzor pa je zaznal, kdaj sta bili sliki poravnani ena čez drugo, avtomatika v fotoaparatu in motorček v objektivu pa sta temu primerno nastavljala ostrino. Vsi sodobni SLR in DSLR fotoaparati uporabljajo izpopolnjen sistem Phase Detection avtomatskega ostrenja. Za razliko od Kontrast Detection avtomatskega ostrenja, ki ga najdemo v večini video kamer ter v kompaktnih digitalnih fotoaparatih, je pri Phase Detection sistemu ostrenje hitrejše in preciznejše in lahko ostri v precej slabši svetlobi. Kontrast Detection sistem uporablja CCD ali CMOS senzor, ki se nahaja v fotoaparatu ter skuša zaznati, kdaj je slika najbolj kontrastna. Nikon F3AF je tako prvi Nikonov SLR fotoaparat, pri katerem so uporabili avtomatsko ostrenje, vendar je takšen način ostrenja deloval samo z dvema, posebej za to narejenima objektivoma, ki sta imela vgrajen motorček za ostrenje ter elektronske kontakte, ki so prenašali informacije med objektivom in fotoaparatom. Zanimivo je, da je Nikon pri prvih AF objektivih uporabil tehnologijo pogona AF-ja v objektivu nato pa so jo zamenjali s pogonom prek ohišja fotoaparata. Sodobni Nikkor objektivi po večini uporabljajo tako imenovano SWM (Silent Wave Motor) tehnologijo pogona v objektivu, ki s pomočjo ultrasoničnih vibracij, poganja sklop leč za ostrenje v eno ali drugo stran.

F3AF ni naletel na pretiran odziv profesionalcev, čeprav so ga izdelovali do leta 1987. Temu je botrovalo predvsem to, da v teh zgodnjih fazah razvoja avtomatsko ostrenje še ni bilo tako hitro in natančno, kot bi si fotografi želeli, tudi nabor objektivov, s katerimi se je dalo avtomatsko ostriti je bil omejen na samo dva objektiva. Vendar pa je bil F3AF po funkcionalnosti in mehanskem delu popolnoma enak F3.

Leta 1986 je Nikon predstavil prvi cenovno ugoden SLR fotoaparat, ki je imel vgrajen pogon za avtomatsko previjanje filma in AF sistem ostrenja. Nikon F501 je imel vgrajen Phase Detection sistem ostrenja, ki je bil precej izboljšan v primerjavi z F3AF modelom. Pogon ostrenja je bil v ohišju fotoaparata in ne v objektivu, kot pri F3AF. Z modelom F501 je Nikon avtomatsko ostrenje cenovno približal širšemu trgu. AF je deloval precej bolje, kot na F3AF, pa vendar je Nikon v tistem času malenkost zaostal za drugimi v razvoju Phase Detection AF sistema, zato ne moremo reči, da je bil F501, kar se tiče uporabnosti AF sistema, kos profesionalnim zahtevam. Tudi nabor Nikkorjevih objektivov, ki so podpirali AF, je bil v tistem času precej okrnjen, vendar je Nikon pospešeno razvijal tako AF objektive, kot AF fotoaparate.

Nikon F801 je bil predstavljen leta 1988. Imel je močno izboljšan in na novo zasnovan AF sistem, ki je do neke mere že zadostoval za večino fotografov. Predvsem so ga cenili zaradi zanesljivosti in kakovosti izdelave ter kompatibilnosti z vsemi objektivi, tudi manulnimi. Novi AF modul 2. generacije je deloval precej hitreje in bolj zanesljivo od prvih sistemov, zato so v F801 lahko vgradili tudi avtomatski motorček za previjanje filma s hitrostjo 3.2 posnetka na sekundo, AF sistem pa je podpiral to hitrost pri ostrenju. Med drugim je bil F801 tudi prvi SLR z izpopolnjenim TTL matričnim načinom merjenja bliskovne svetlobe ter možnostjo fotografiranja pri drugi zavesi. Mnogi fotografi so se navdušili nad temi novimi možnostmi, ki jih je ponujal F801, kar je prineslo veliko popularnost ter precejšnjo prodajo tega modela.

Nikon F4 je bil prvi fotoaparat v Nikonovi ponudbi pro SLR-jev, ki je bil narejen okoli AF sistema. Modul za ostrenje so prevzeli iz modela F801. Tudi druga napredna elektronika je bila podobna, kot pri F801. V času, ko so ga predstavili, je bil vsekakor eden od najboljših pro SLR fotoaparatov na trgu. Profesionalni fotografi so ga cenili predvsem zaradi trpežnosti, zanesljivosti in kompatibilnosti z vsemi Nikkor objektivi. Večina drugih proizvajalcev SLR fotoaparatov, ki so bili takrat prisotni na trgu, je namreč zamenjala bajonet, ki ni več podpiral manualnih objektivov. Pri Nikonu so obdržali isti F bajonet in s tem ohranili kompatibilnost. To dejstvo je Nikonu precej pomagalo k večji popularnosti njihovih prvih AF SLR fotoaparatov, saj so fotografi, ki so fotografirali na fotoaparate drugih proizvajalcev, bili prisiljeni kupiti nove objektive, ki so podpirali AF.

Leta 1990 je Nikon predstavil nov model F90, ki je bil zamenjava za polprofesionalni F801. Izboljšave so bile predvsem na delovanju AF-ja. Že tretja generacija AF modula je prinesla precej boljše delovanje, predvsem pri ostrenju v slabi svetlobi ter pri premikajočih motivih v načinu sledenja. F90 je prinesel tudi novi napredni 3D matrični sistem merjenja svetlobe in bliskovne svetlobe, ki ga poznamo še danes. V povezavi z novimi Nikkor D objektivi, ki so imeli vgrajen čip za komunikacijo s fotoaparatom, ki je sporočal oddaljenost motiva, se je 3D matrično merjenje svetlobe resnično izkazalo, še posebej so bile očitne razlike pri fotografiranju z bliskovno svetlobo, kjer je bila konkurenca občutno slabša. Mnogi fotografi še danes ne morejo prehvaliti Nikonovega 3D matričnega merjenja bliskovne svetlobe iz tistih časov. Leta 1994 so F90 nekoliko izboljšali ter ga poimenovali Nikon F90x. Zamenjali so CPU enoto (procesor), ki je precej bolje in hitreje preračunavala vse parametre, ki so se nanašali na merjenje svetlobe in delovanje AF sistema. AF modul je ostal isti, kot pri F90, spremenili so le velikost AF senzorja, ki je križen in se ga je lahko spreminjalo glede na uporabo na široko polje ter ozko polje ostrenja. Še dodatno so izboljšali 3D matrično merjenje svetlobe ter delovanje bliskavice v tem načinu. Do prihoda F5, je bil F90x najbolj priljubljen Nikonov AF SLR fotoaparat, predvsem zaradi zanesljivega in hitrega avtomatskega ostrenja.

Leta 1996 je Nikon predstavil svoj legendarni model F5, ki je Nikonu vnovič utrdil položaj med profesionalnimi fotografi. Popolnoma na novo skonstruiran fotoaparat je ponudil za takratne razmere izjemne tehnične novitete, prvič do takrat so predstavili 3D barvno matrično merjenje svetlobe, ki je temeljilo na 1005 conskem CCD senzorju za merjenje vpadne svetlobe, ki je prepoznalo tudi barve. Podoben sistem uporablja Nikon tudi v najnovejših DSLR fotoaparatih. Pri 3D barvnem matričnem merjenju svetlobe fotoaparat pri izračunavanju pravilne ekspozicije upošteva tudi samo barvo motiva, saj različne barve in različne jakosti barv različno močno reflektirajo svetlobo, kar lahko povzroči, da svetlomer preosvetli ali podosvetli motiv. S 3D barvnim matričnim merjenjem svetlobe so se te napake močno zreducirale, še dodatno pa se je izboljšalo že tako zelo zanesljivo merjenje bliskovne svetlobe. Nov je tudi AF modul, ki ima 5 križnih AF senzorjev z možnostjo ojačitve pri slabi svetlobi in ob uporabi objektivov z veliko svetlobno jakostjo. V zaporednem načinu fotografiranja lahko naredi do 8 posnetkov v sekundi. Skratka F5 je spet prevesil tehtnico tehnološkega razvoja na Nikonovo stran.

1999 pride na trg manjši brat Nikona F5, Nikon F100, ki je zamenjal F90x. Od F5 se loči predvsem po svetlomeru, ki je klasičen 10 conski in ne zaznava barv. AF modul so vzeli iz F5, ohišje pa je bilo narejeno iz aluminijeve in magnezijeve zlitine.

Že globoko v obdobju digitalnih DSLR fotoaparatov je leta 2004 Nikon predstavil svoj zadnji SLR fotoaparat na filme Nikon F6, ki je bil na novo zasnovan pro film model SLR fotoaparata. Uporabili so takrat najnovejši AF modul z 11 AF točkami in močno izboljšanim CPU modulom.
Do danes je ostal F6 najnaprednejši SLR film fotoaparat.

---

Nikon F – Legenda je rojena! (3. del)

Bojan Stepančič, januar 2011

Piše se leto 1959, range finder fotoaparati so doživeli svoj razcvet, kljub popularnosti in vedno boljši tehnični izpopolnjenosti pa je razvoj naletel na določene omejitve, ki so spodbudile pospešen razvoj zrcalno refleksnih fotoaparatov (SLR- Single lens reflex). Kompaktnost ohišja in majhne dimenzije ter enostavno rokovanje range finder fotoaparatov, so prednosti, zaradi katerih je bil ta sistem tako priljubljen med profesionalnimi in tudi resnimi amaterskimi fotografi. Tudi nabor objektivov je bil zelo širok, glavne pomanjkljivosti pa so se pokazale pri uporabi objektivov z daljšimi goriščnicami, ki niso bile pokrite v iskalu range finder fotoaparatov. Ostrenje in kadriranje pri range finder fotoaparatih je ob uporabi objektivov z daljšimi goriščnicami zelo oteženo in nezanesljivo (pri daljših goriščnicah od 135mm, ki niso pokrite v iskalu). Tudi slika v iskalu range finder fotoaparatov prikazuje zgolj izrez, glede na goriščnice, ki jih pokriva iskalo, ne prikazuje pa dejanske slike, kot jo vidi objektiv fotoaparata, kar je še posebej očitno pri prikazu globinske ostrine, ter perspektive, ki jo s tem ustvari goriščnica objektiva.

V 50-tih letih so nekateri proizvajalci fotoaparatov začeli predstavljati svoje 35mm SLR fotoaparate, ki so povečini imeli precej pomanjkljivosti. Ogledalo v fotoaparatih običajno ni imelo sistema za avtomatsko vračanje v izhodiščno lego, posledica tega je bila, da je bila slika v iskalu po narejenem posnetku popolnoma temna. Šele, ko se je film previl na naslednji posnetek, je ogledalo skočilo v prvotno lego. Tudi zaslonka v objektivih ni bila avtomatska, kar pomeni, da je bilo treba za uspešno ostrenje zaslonko na objektivu ročno odpreti na največjo možno odprtino, nato ostriti in potem spet ročno zapreti na želeno vrednost. Vse skupaj je bilo precej zamudno in nepraktično. Kljub pojavu novih 35mm SLR fotoaparatov na trgu, pa še vedno ni bilo resnično profesionalnega sistema, ki bi lahko zadovoljil profesionalne fotografe.

Leta 1955 je začel Nikon (Nippon Kogaku) z razvojem novega range finder fotoaparata SP, ki naj bi bil tehnično najbolj dovršen Nikonov range finder fotoaparat. V določenih tehničnih rešitvah je takrat prekašal celo Leico M3. Leta 1957 so novi range finder fotoaparat SP prvič predstavili javnosti. SP je naletel na zelo dober odziv pri profesionalnih fotografih, kar je še dodatno utrdilo Nikonov položaj na takratnem trgu. Vendar pa so že od leta 1955, vzporedno z razvojem range finderja SP, razvijali tudi prvi zrcalno refleksni (35mm SLR) fotoaparat. Prioriteta je bila dana modelu SP, ki so ga tudi prvega predstavili. Po letu 1957 so se na trgu pojavili številni novi modeli SLR fotoaparatov, ki so že imeli vgrajene številne tehnične novitete, kot so: iskalo s penta-prizmo, avtomatsko zaslonko ter avtomatsko ogledalo, ki se je samodejno vrnilo v izhodiščno lego. Določeni modeli so poželi velik uspeh, kar je Nikona spodbudilo, da je začel pospešeno razvijati svoj model SLR fotoaparata. Detajlno so preučili vse pomanjkljivosti tedanjih SLR sistemov, ter razvijali fotoaparat, ki bo v vseh pogledih zadostil profesionalne fotografe. Nikon F je bil že od samega začetka projektiran, kot profesionalni SLR fotoaparat, inženirji pa so razmišljali tudi o nadgradnjah in dodatkih, ki bi si jih takrat želeli profesionalni fotografi.

Ker je razvoj Nikona F potekal vzporedno z razvojem modela SP, so inženirji za osnovo novega SLR fotoaparata vzeli določene dele modela SP, ki so že bili preizkušeni in zanesljivi. Nikon F je tako nastal na osnovi range finder fotoaparata, ki so mu dodali določene sklope, značilne za SLR fotoaparate. Leta 1959 je Nikon javnosti predstavil svoj prvi zrcalno refleksni fotoaparat (SLR) NIKON F.

Nikon F je bil takrat za fotografski trg pravi šok. Trende v fotografski industriji je postavil dobesedno na glavo. Do tedaj so fotografskem svetu vladali nemški proizvajalci fotografske opreme, kot sta Leica in Contax, ter range finder fotoaparati. Nikon F pa je vse postavil na glavo. Še posebej profesionalni fotografi so množično prehajali iz range finder sistema na Nikonov F sistem. Nikon je že s prvim modelom zadel v polno, kar pa ni bilo naključje. Trgu so ponudili najbolj izpopolnjen in nadgradljiv sistem. Nikon F je imel obilico izpopolnjenih tehničnih elementov, ki so bili nujni za profesionalno uporabo. Z Nikonom F so predstavili 100 odstotno iskalo na osnovi penta-prizme, možnost izmenljivih zaslonov ter različnih tipov iskala, ki se je tako lahko prilagodilo za različne namene uporabe. Nikon F je imel popolnoma avtomatsko povratno zrcalo z možnostjo zaklepa, ki je v veliki meri zreduciralo moteče tresljaje pri makro fotografiji. Objektivi so imeli vgrajeno avtomatsko zaslonko in so pokrivali goriščnice od 21mm pa do 1000mm. Zaklop fotoaparata je bil testiran na 100.000 ciklusov, zavese zaklopa pa so bile narejene iz titana. Sistemu pa so dodali tudi možnost dodatnega elektronskega motorčka za previjanje filma, ki je omogočal kontinuirano fotografiranje do 4 posnetkov v sekundi ter dodatek za film z 250 posnetki, kar so potrebovali športni fotografi. Leta 1965 so za Nikonu F predstavili tudi TTL (thru the lens) merjenje svetlobe v izmenljivem iskalu Photomic T, ki je merilo svetlobo direktno prek objektiva. Vzporedno z razvojem Nikona F so razvijali tudi vedno nove objektive s F bajonetom. Čas je pokazal, kako premišljena in dovršena je bila zasnova Nikonovega F modela. Tudi po 50 letih je ostal Nikonov F bajonet na sodobnih digitalnih zrcalno refleksnih fotoaparatih, ki lahko z določenimi omejitvami, sprejmejo tudi starejše manualne Nikkor objektive.

Prvič v zgodovini se je zgodilo, da so priznani nemški proizvajalci fotografske opreme, morali slediti japonskim. Tehtnica tehnološkega razvoja se je obrnila na Japonsko stran. Nikonov Model F je postavil nove standarde v profesionalni fotografiji, tako glede tehnične izpopolnjenosti kot kakovosti same izdelave. Profesionalni fotografi so še posebej cenili zanesljivost in vzdržljivost Nikonovih fotoaparatov, kar je pri modelu F treba pripisati tudi njegovim koreninam, ki izvirajo iz tehnično najbolj dovršenega range finder fotoaparata tistega časa, Nikonovega modela SP.

Kot zanimivost naj omenimo še, da se je vsa Nikonova fotografska oprema z imenom Nikon, med leti 1963 in 1970 v Nemčiji prodajala pod imenom NIKKOR, ki je drugače blagovna znamka Nikonovih objektivov. Nikon F se je tako prodajal kot Nikkor F. Nemški proizvajalci so dosegli, da je moral Nikon zaradi podobnosti z imenom "Zeiss Ikon", z nemškega trga umakniti ime Nikon.

Med leti 1960 in 1965 so večino fotoaparatov za potrebe časopisnih agencij predstavljali 35mm fotoaparati, Nikon SP so uporabljali zaradi možnosti uporabe širokokotnih objektivov, Nikon F pa zaradi teleobjektivov. Leta 1964 so na olimpijskih igrah v Tokiu uvedli posebej določena mesta, s katerih so fotografi lahko fotografirali dogodke na stadionu. To je povzročilo, da so fotoreporterji pri svojem delu uporabljali večinoma tele objektive z daljšimi goriščnicami, kjer je prišel do izraza Nikonov F sistem in nabor Nikkor teleobjektivov. Ob robu olimpijskih iger je Nikon za fotografe, ki so uporabljali Nikon fotografsko opremo, v Tokiu odprl prvi servisni in podporni center, ki je nudil tehnično podporo fotografom. Takšno prakso je ohranil do danes, ko imajo profesionalni fotografi na vseh večjih dogodkih na voljo usluge Nikonove NPS (Nikon Professional Service) mreže za podporo Nikonovim fotografom. Leta 1967 je Nikon predstavil svoj širokokotni objektiv za F sistem, NIKKOR-N Auto 24mm f/2.8, kar je spodbudilo uporabo širokokotnih objektivov tudi s 35mm SLR fotoaparati in sistemom Nikon F. Tako se je začela doba 35mm SLR fotoaparatov. Leta 1963 je Nikon uradno prenehal izdelovati range finder fotoaparate in model SP V omejeni seriji so jih nato leta 1964, zaradi potreb profesionalnih fotografov, izdelali še nekaj. Leta 1965 pa je bila narejena posebna serija modela S3 v 2000 primerkih. Recesija, ki se je začela leta 1965, je botrovala k razvoju novih cenejših modelov SLR fotoaparatov. Nikon je v tem letu dal na trg cenovno dostopnejši model Nikkormat, ki pa je omogočal uporabo večine opreme za sistem F.

---

Nikon F in začetki proizvodnje prvih zrcalno refleksnih fotoaparatov (2. del)

Bojan Stepančič, oktober 2010

Proti koncu petdesetih let prejšnjega stoletja so se na fotografskem trgu pojavile želje po novih fotografskih sistemih v svetu maloslikovnih fotoaparatov. Rangefinder fotoaparati so se izkazali z odlično optiko ter za tiste čase izredno kompaktnostjo, imeli pa so nekaj tehničnih značilnosti, ki so sam sistem omejevale glede na uporabo in zahteve vedno večjega števila fotografskih navdušencev ter profesionalnih fotografov. Zaradi zelo sofisticiranega in tehnično zapletenega sistema, ki omogoča izostritev, so bili rangefinder fotoaparati takrat precej dragi. Fotografski trg pa je ob vedno večjem zanimanju za fotografijo potreboval tudi cenejše sisteme, ki so omogočali uporabo kakovostnih izmenljivih objektivov, in so bili primerni tako za navdušence kot profesionalne fotografe.

Zrcalno refleksni fotoaparati (SLR single-lens reflex) so se začeli pojavljati med letoma 1950 in 1960. Prednost ogleda slike direktno skozi objektiv je omogočila fotografu precej bolj realen vpogled, kako bo fotografija zabeležena na fotografski film. Pri Rangefinder fotoaparatih se ogled in ostrenje fotografije izvaja prek stranskega iskala ter sistema dvojnega prekrivanja slike, ki nam pove, kdaj je glavni motiv izostren, ne omogoča pa nam direktnega vpogleda v sliko, ki jo vidi fotografska optika. Tudi pri uporabi različnih goriščnic objektivov SLR fotoaparati precej bolj realno predstavijo perspektivo in globinsko ostrino. Pri rangefinder fotoaparatih pa smo omejeni na sliko v majhnem stranskem iskalu, ki sicer pri dražjih modelih nekako poskuša imitirati goriščne razdalje objektivov vendar s precejšnjimi omejitvami.

Prvi SLR fotoaparatih različnih proizvajalcev so sicer nudili ogled slike direktno prek objektiva, bili pa so precej okorni v načinu delovanja. Do prihoda Nikonovega modela F je bil pri drugih proizvajalcih in njihovih prvih modelih SLR fotoaparatov povečini skupni imenovalec to, da se ogledalo po narejenem posnetku ni samodejno vrnilo na svoje izhodiščno mesto, kar je pomenilo, da smo po pritisku na sprožilec v iskalu videli samo temo, šele, ko smo spet previli film na nov posnetek, se je ogledalo postavilo v izhodiščno točko. Tudi delovanje zaslonke pri objektivu običajno ni bilo avtomatsko, v kolikor smo zaslonko nastavili na manjše odprtine npr. f11 smo v iskalu videli precej temno sliko, sama izostritev pa je bila pri tem zelo težavna, večina fotografov je takrat fotografirala tako, da so zaslonko odpirali, kolikor se je dalo, nato izostrili in potem spet zaprli na želeno vrednost, kar pa je bilo zelo zamudno.

Leta 1959 je Nikon predstavil svoj prvi SLR fotoaparat, ki je po tehničnih karakteristikah in kakovosti izdelave daleč prekašal vse, kar se je do takrat pojavilo na fotografskem trgu. Že v samem začetku je Nikonu uspelo dobesedno povoziti konkurenco in postaviti standarde, katerim so nato sledili vsi proizvajalci SLR fotoaparatov.

Lahko rečemo, da je Nikon F prvi profesionalni SLR fotoaparat, ki je dodobra spremenil trg SLR fotoaparatov ter zarisal smernice razvoja fotografske tehnike na področju maloslikovnih fotoaparatov. Njegova prisotnost na fotografskem trgu je dodobra spremenila primat dragih Rangefinder fotoaparatov in potisnila evropske proizvajalce v drugi plan, Japonska pa je tako s pomočjo Nikona in modela Nikon F postala ena najbolj vidnih proizvajalk fotografske tehnike v svetu.

---

 

Kratka zgodovina o Nippon Kogaku in prvih Nikon fotoaparatih (1. del)

Bojan Stepančič, september 2010

Zgodovina podjetja Nippon Kogaku sega v leto 1917, ko so se združila tri manjša podjetja, ki so delovala na področju izdelave optike. Sprva je podjetje štelo približno 200 zaposlenih. Leta 1921 se jim je pridružilo 8 nemških inženirjev, ki so se odzvali na njihovo povabilo ter začeli s sodelovanjem.

Sprva so izdelovali širok nabor predvsem optičnih izdelkov, kot so teleskopi, mikroskopi, oprema za nadzor, optični merilni instrumenti za industrijo in znanost. Čeprav so kmalu postali zelo priznano ime v znanstvenih in industrijskih krogih pa se je izven teh krogov o njih vedelo bore malo.

V tridesetih letih 20. stoletja so začeli proizvajati objektive goriščnic od 50mm do 700mm za fotoaparate velikega formata. V tem času se je tudi prvič pojavila beseda Nikkor v samem imenu objektivov, ki je nastala iz imena Nikko, s katerim so poimenovali svoje prve mikroskope.

Leta 1937 so izdelali prve tri objektive za maloslikovne fotoaparate. 50mm Nikkor objektive s svetlobno jakostjo F4.5, F3.5, F2.0 so izdelali za legendarni Canonov fotoaparat Hansa Canon. Nippon Kogaku je vse objektive izdeloval za Canonove fotoaparate vse do leta 1947. Sprva so izdelovali objektive samo s Canonovim bajonetom, nato pa so jim dodali še verzije z Leica bajonetom.

Med druge svetovne vojne je bil Nippon Kogaku izbran za glavnega dobavitelja optične opreme za vojsko, tako da je razširil svojo proizvodnjo na 19 tovarn s 23.000 zaposlenimi. Po končani vojni so se  omejili le na proizvodnjo za civilne namene. Ohranili so eno tovarno in 1.400 zaposlenih. Posvetili so se izdelavi izdelkov, po katerih so bili znani že pred vojno. Kljub priljubljenosti in prepoznavnosti doma, pa zunaj Japonske še niso bili poznani.

Nikon 1 in Nikon M

Med letom 1945 in 1946 so vodilni sklenili, da bodo začeli izdelovati svoje fotoaparate in ne le objektive za druge proizvajalce fotografske opreme. Septembra je tako stekla proizvodnja 20 poskusnih prototipnih 35mm (rangefinder) fotoaparatov z izmenljivimi objektivi.

Kljub temu, da so imeli že septembra 1946 izdelane prve prototipe 35mm fotoaparatov, pa proizvodnja ni stekla do leta 1948, ko so najavili svoj prvi 35mm (rangefinder) fotoaparat z izmenljivimi objektivi Nikon 1. To je bilo tudi prvič, ko se je pojavilo ime Nikon.

Inženirji, ki so konstruirali prvi model Nikon 1, so se pri marsičem zgledovali po že obstoječih modelih nemških proizvajalcev, kot sta Contax in Leica, ki so že dolgo izdelovali 35mm (rangefinder) fotoaparate. Po vzoru Contaxovega modela so izdelali ohišje, princip zadnjih vratic in načina vstavljanja filma ter razporeditev gornjih gumbov, od Leice pa rangefinder mehanizem za ostrenje ter horizontalni zavesni zaklop.

Leta 1948 je stekla proizvodnja modela Nikon 1, zelo specifičen format filma 24x32mm, ki so ga uporabljali, pa je bil razlog, da se fotoaparat ni smel izvažati izven Japonske, zato je model Nikon 1 za zbiratelje prava redkost. Nikon 1 se je zaradi omenjenega razloga proizvajal le eno leto, nadomestili so ga z modelom Nikon M, ki je imel format filma 24x34mm. Izdelovali so ga dobro leto. Prve različice tega fotoaparata niso imele sinhronizacije za bliskavico (prav tako kot Nikon 1), poznejše različice Nikon M pa so sinhronizacijo že imele. Oba modela Nikon 1 in Nikon M sta bila izdelana v zelo majhnih serijah in dosegata pri zbiralcih vrtoglave cene.

Leta 1951 so trgu predstavili nov model Nikon S, ki je še vedno imel format filma 24x34, a so mu dodali sinhronizacijo z bliskavico direktno prek sani na vrhu fotoaparata, in nekaj sprememb na ohišju, ki naj bi izboljšale rokovanje. Hkrati so predstavili tudi nov RF objektiv 50mm f1.4, ki je bil takrat najhitrejši 50mm milimetrski objektiv na trgu. Model Nikon S, ki so ga izdelovali med letoma 1951 in 1955 je bil Nikonov prvi prodajno uspešni model fotoaparata. Razlog za to je bil predvsem prodor na ameriški trg. Nikon S2 je bil prvi fotoaparat, ki so ga uradno izvažali na ameriški trg.

Nikon S2

Leta 1955 je Nikon predstavil nov model S2, ki je bil v primerjavi z modeloma M in S v tehnološkem smislu precej izboljšana verzija range finder fotoaparata. Poboljšali in povečali so iskalo range finder sistema, manjše in lažje ohišje, najkrajši zaklopni čas je zdaj znašal 1/1000s. V primerjavi s prejšnjimi modeli je bil S2 precej lažji in hitrejši za rokovanje. Format filma je bil tokrat 24x36mm. Model S2 so izdelovali do leta 1958 ter izdelali natančno 56.715 primerkov.

Nikon SP

Nikon SP, model, ki so ga začeli izdelovati leta 1957, predstavlja enega najbolj tehnično dovršenih range finder fotoaparatov tistega časa, saj se je z lahkoto kosal s konkurenčnimi proizvajalci, v nekaterih pogledih pa jih je tudi prekašal. Temeljil je na modelu S2, a so ga v tehničnem smislu precej posodobili. Je prvi Nikonov fotoaparat, ki je imel zavese zaklopa izdelane iz titana. Med drugimi tehničnimi novitetami so bili tudi samosprožilec ter prvi električni motorček, ki je omogočal kontinuirano fotografiranje do treh posnetkov na sekundo. Nikon je v tistem času ponujal najširši obseg goriščnic objektivov za range finder fotoaparate od objektiva z goriščnico 21mm pa do 1000mm.

Nikon SP so sledili še nekateri poenostavljeni in okrnjeni modeli kot sta S3 in S4. Razvili so še model SPX, ki je bil prvi range finder fotoaparat z vgrajenim TTL merjenjem svetlobe, vendar žal nikoli ni prišel v serijsko proizvodnjo. Tako ostaja Nikon SP najbolj dovršen range finder fotoaparat v njihovi ponudbi. Leta 2005 so spet izdelali jubilejnih 2500 primerkov tega fotoaparata.