Andrej Korenč

 

Andrej Korenč je fotograf mlajše generacije, rojen leta 1981, živi v Logatcu. Kot samonikel fotografski ustvarjalec se je kljub svojim letom, že dodobra uveljavil v slovenskem fotografskem prostoru. Leta 2006 je postal član Društva novinarjev Slovenije (DNS) ter Mednarodne zveze novinarjev (International Federation of Journalists - IFJ), od leta 2008 pa je tudi član Nikonovega združenja profesionalnih fotografov NPS (Nikon profesional services). Povabili smo ga na krajši pogovor in ga povprašali o njegovem delu in opremi, ki jo uporablja.

Kakšni so bili tvoji začetki v fotografiji oziroma kako si prišel v stik s fotografijo?
V mladosti me je fotografija sicer privlačila, a si nisem predstavljal, da se bom s tem poklicno tudi ukvarjal. Po srednji šoli sem se zaposlil v mizarski delavnici, kjer sem delal dobrih pet let. V tem času sem začel sodelovati z regijskim časopisom Notranjske novice, za katerega sem pisal prispevke iz Logatca in regije. Sčasoma se je pojavila potreba, da prispevke na terenu  opremim s fotografijami. V ta namen so mi v uredništvu posodili služben fotoaparat. To je bil moj prvi resen stik z zrcalno refleksnim fotoaparatom. Zadeva me je tako potegnila, da sem si dokaj hitro kupil svoj prvi SLR. Prijavil sem se na fotografsko delavnico, ki sta jih takrat vodila Hodalič in Bončina. Tu sem tudi prvič prišel v stik z Nikonovo opremo, udeleženci delavnice smo prejeli tudi popust za nakup Nikonove opreme. Ni trajalo dolgo, ko sem ugotovil, da bi bilo dobro imeti malo boljšo fotografsko opremo, tako sem se odločil, da kupim novo Nikonovo opremo. Leta 2003 so bila mnenja glede analogne in digitalne fotografije še zelo deljena, večina fotografov, ki sem jih spraševal, kaj se bolj splača, mi je priporočila analogni fotoaparat, češ, da digitalni še dolgo ne bo na tem nivoju …

No, tako sem opogumljen z nasveti, kupil svoj prvi Nikon F100 z vertikalnim gripom in objektivom, kar menim, da je bila moja največja finančna polomija. Novembra 2003 sem zanj odštel 700.000 takratnih tolarjev, leta 2008 pa sem F100 lahko prodal za 250 EUR. Nanj sem poslikal le približno 25 filmov, saj so pri časopisu kmalu za tem kupili prvi digitalni Nikon D100, s katerim sem potem tudi večinoma fotografiral.

Fotografija me je tako navdušila, da sem po približno pol leta, v navalu mladostniške nepremišljenosti,  pustil službo v mizarski delavnici in se posvetil samo fotografiji ter novinarskemu delu. Za tem sem se vpisal na srednjo fotografsko šolo, kjer sem tudi redno obiskoval predavanja, doma sem si uredil ČB temnico in tudi sam razvijal filme ter fotografije.

Pri Notranjskih novicah sem postal urednik fotografije, takrat sem se včlanil v Društvo novinarjev Slovenije. Kot urednik fotografije sem skrbel, da so bili prispevki primerno opremljeni s fotografskim materialom. V tistem času sta mi pri fotografiji pomagala še dva fotografa, ki sem jima dajal napotke ter ju usmerjal pri fotografskem delu, določene intervjuje ter dogodke pa sem fotografiral tudi sam.

Kako si se potem preživljal s fotografijo oziroma kaj vse si še delal in za koga si fotografiral?
Poleg dela pri regionalnem časopisu, sem bil nekaj časa tudi dopisnik pri Dnevniku za našo regijo. V bistvu sva to počela skupaj s še enim prijateljem, on je bil bolj zadolžen za vsebino in besedilo, jaz pa sem pokrival fotografijo. Čez nekaj časa se je zaradi neugodnih ekonomskih razmer to dopisništvo za Dnevnik končalo. Nato je sledilo krajše obdobje, ko sem fotografiral predvsem prometne nesreče, večinoma v naši regiji. Fotografi in novinarji, ki so na kraj dogodka prišli iz Ljubljane, so bili zaradi prometnih zastojev velikokrat prepozni oziroma so precej zamudili, jaz pa sem poznal vse bližnjice in gozdne poti, tako, da sem bil skoraj vedno prvi na kraju dogodka. Že od samega začetka, sem bil pri fotografiranju takšnih dogodkov, zelo takten, tako do udeležencev, kot do policistov in ostalih, ki so bili tam po službeni dolžnosti. Fotoaparata nikoli nisem dal ven iz torbe, dokler se prej nisem pogovoril z odgovornimi osebami. Sčasoma so me že poznali in na račun mojega korektnega odnosa, sem mnogokrat lahko fotografiral tudi takrat, ko drugim dostop ni bil omogočen. Izogibal sem se kadrom, ki bi prikazovali grozovit pogled na celotno zadevo oziroma, kjer bi bila vidna kri in udeleženci. Pri fotografiranju prometnih nesreč, me je pritegnilo predvsem to, da sem lahko bil na kraju dogodka prvi ali vsaj med prvimi ter tako oddal fotografije v različna uredništva. Ekonomsko se mi je to izplačalo samo, če sem fotografije prodal več časopisom, drugače nisem pokril niti potnih stroškov. Podatke o tem, kje se je zgodila kakšna nesreča, sem večinoma dobil iz OKC-ja, kjer so imeli seznam novinarjev, katere so obveščali, včasih pa sem z avtomobilom, enostavno sledil reševalnim avtomobilom do kraja nesreče. Sčasoma sem prenehal s fotografiranjem nesreč, nekako si ne želiš, da bi to počel celo življenje, mi je pa ostalo to, da sem še danes zelo previden voznik. Počasi sem spoznal vedno več ljudi, ter podjetij, ki so potrebovali različne fotografske usluge, tako, da sem se začel ukvarjati tudi z drugimi fotografskimi žanri, pač naročnike sem si pridobil zaradi dobrih referenc, ki so se prenašale od ust do ust. Na področju fotografije se ukvarjam tako s fotografiranjem intervjujev, notranje opreme, promocijskega materiala, fotografiram tudi poroke, različne glasbenike in koncerte ter dvoranske športe. Skratka zanimajo me vsi fotografski žanri, ter vse kar je povezano s fotografijo.

Kdaj si se včlanil v NPS (Nikon Profesional Services) in kako bi lahko opisal sodelovanje oziroma ugodnosti, ki ti jih nudijo kot profesionalnemu fotografu?
Kmalu po ustanovitvi, sem se leta 2008 včlanil v Nikonovo NPS združenje profesionalnih fotografov. Pogoj je bil, da si imel določeno Nikonovo profesionalno fotografsko opremo ter, da si se preživljal s fotografijo. Kot profesionalnemu fotografu, mi je bilo pomembno, da imam s strani proizvajalca fotografske opreme, omogočeno določeno tehnično podporo. Na primer možnost popravila opreme v roku 48 ur, če gre za manjše okvare. Sam nisem nikoli kompliciral okoli tega, jasno mi je, da če bi bila okvara obsežnejša in bi bilo treba naročiti določene dele iz Nemčije ali Japonske, potem se roki pač podaljšajo in tudi v teh primerih si je moč pri NPS za prehodni čas izposoditi določeno nadomestno opremo. Skratka vsaka pomoč je še kako dobrodošla, tudi možnost izposoje in testiranja novih Nikonovih objektivov in fotoaparatov mi pomaga, da se lažje odločim o nakupu nove opreme.

Lahko opišeš svoj odnos do opreme ter katero fotografsko opremo uporabljaš pri svojem delu?
Nikoli nisem rezultatov pogojeval s fotografsko opremo, mi je pa z dobro opremo toliko bolj v veselje fotografirati, ob enem pa omogoča, da pridem do boljših rezultatov na hitrejši in lažji način. Sam tudi redno spremljam vse novitete na področju fotografske tehnologije ter se z veseljem udeležim pogovorov na to temo. Vsekakor pa ti zgolj, samo oprema, ne bo prinesla dobrih rezultatov, potrebno je celovito fotografsko znanje.

Trenutno največ uporabljam fotoaparat Nikon D3 ter objektive kot so: Nikkor 14-24mm f/2.8G, 24-70mm f/2.8, 70-200mm f/2.8 VR II, 28mm f/1.4, 85mm f/1.4, 50mm f/1.4, ter PC-E 24mm f/3.5. Glede na izkušnje in na to, kar resnično najbolj potrebujem pri svojem delu pa bi si rad sestavil linijo hitrih fiksnih in tilt-shift objektivov, ki so se izkazali kot zelo uporabni. Vsekakor imam namen v kratkem kupiti tudi nov objektiv 24-120mm f/4, ki mi dosti bolj odgovarja kot 24-70 f/2.8, predvsem zato, ker ima večji razpon in stabilizator slike ter odlično optiko ter fiksni 24mm f/1.4. Kupiti ju nameravam decembra. Glede najbolj želenih objektivov, ki bi jih rad v prihodnje videl v Nikonovih vrstah pa so vsekakor na prvem mestu tilt-shift objektiv z goriščnico, širšo od 24mm (recimo 17mm), potem nova fiksna objektiva, goriščnic 100mm in 135mm ter zaslonko f/2, ki bi mi najbolj prav prišla pri dvoranskih športih, saj sem ugotovil, da pri tovrstnem fotografiranju največ uporabljam prav ti dve goriščnici ter, če lahko malo sanjam, še zoom objektiv 20-45mm f/2. Moje osnovno vodilo pri izboru opreme je, da imam tiste objektive in opremo, ki jo resnično potrebujem ter z njo služim denar.

Imaš tudi svoj blog z zanimivim imenom »FotoBLOGatec«. Mi lahko malo več poveš o tem, kako si prišel na idejo in kaj obravnavaš v blogu?
Na svoj rojstni dan 15. junija 2007 sem med potjo do Cerknice, kjer sem imel neko fotografiranje, začel razmišljati o tem, da bi naredil en fotografski blog. Predvsem iz razloga, ker sem naredil precej fotografij, ki jih nisem mogel pokazati oziroma se niso skladale s tematiko naročil. Sčasoma se je ideja izkristalizirala v to, da naj bi vsak dan dal na blog eno fotografijo, posneto v občini Logatec in to še isti dan, ko je bila posneta. Večinoma mi je to uspevalo, včasih sem sicer kak dan zamudil, vendar tako nekako sedaj poteka tale zadevščina že skoraj tri leta in pol. Na začetku sem mislil, da bom to počel pol leta, vendar se je sčasoma ustvaril, kar velik krog tistih, ki spremljajo objave, kar mi daje tudi motivacijo, da redno objavljam in pa seveda ljubezen do domačega kraja, kjer se počutim odlično. Na tak način lahko tudi nekaj naredim za svoj kraj. Iz fotografskega stališča pa mi je blog zanimiv predvsem kot izziv, saj moram vsak dan posneti novo zanimivo fotografijo, vse skupaj mi je tudi kot dober fotografski trening.

Mi lahko na kratko poveš, kateri so tvoji vzorniki, kar se tiče fotografije in ali si imel pri svojem fotografskem izobraževanju določene mentorje.
Fotografsko znanje in izkušnje sem si v večini pridobil sam, lahko rečem tudi, da na svoji fotografski poti nisem imel mentorjev. Sicer sem redno spremljal delo različnih fotografov, tako domačih, kot tujih, ne morem pa reči, da sem imel nekega vzornika, po katerem bi se zgledoval in se od njega učil  oziroma prevzel nek način fotografiranja. Kar se tiče fotografov, ki so mi zadnje čase zelo všeč, je to vsekakor Eugene Richards, ne le toliko zaradi samih fotografij, kot to, da se loteva tematik, ki so dejansko pomembne in to na način, ki ni konvencionalen ali na prvo žogo, ob enem pa je še odličen pisec. Pred kratkim sem kupil njegovo zadnjo knjigo z naslovom »War is personal«, kjer ne prikazuje same vojne in grozote, temveč vpliv, ki ga ima vojna na vojake ali njihove svojce doma. Od domačih fotografov bi vsekakor izpostavil Samota Rovana, ki ima pri svojem fotografiranju izjemen občutek za trenutek in situacijo. Pri njem je naravnost fascinantno, kako zna ujeti trenutek in ga podkrepiti z neko zgodbo, ki je velikokrat satirična.

Pred dobrimi dvema letoma si imel tudi zelo odmevno fotografsko razstavo z naslovom »Niet 1.3«. Za fotografije iz te serije si leta 2009 prejel tudi nagrado Slovenia Press Photo. Nam lahko malo poveš o ozadju tega projekta in nagradi.
Idejo za ime razstave sem dobil iz računalniškega sveta. Tam novejše verzije programov vedno poimenujejo na takšen način. Tudi pri Nietih sem potegnil to vzporednico, saj gre za njihovo tretjo izvedbo, postavo, od tod oznaka 1.3. Kar se pa tiče sodelovanja z njimi pa je bila zadeva zelo enostavna, fantje so me poklicali in vprašali, če bi jih lahko poslikal za promocijske fotografije, med fotografiranjem smo se dobro ujeli, fotografije so lepo uspele, tudi zato, ker je bilo vzdušje med fotografiranjem zelo sproščeno, nato pa sem fotografiral še nekaj njihovih koncertov. Iz materiala, ki se je nabral, sem nato izbral fotografije, ki so bile razstavljene v KUD France Prešeren. Naslednje leto sem na natečaju Slovenia Press Photo z reportažo o comebacku Nietov dobil prvo nagrado (pač v svoji kategoriji).

Za nagrade mi je načeloma vseeno, tudi sicer redko kam kaj pošljem, ta lanska na SPP natečaju mi je pa res pri srcu; vse skupaj, ne samo nagrada. Nieti so namreč lep primer uspelega projekta; projekt je trajal dalj časa in v bistvu še traja, bil je predstavljen v obliki prve samostojne razstave, zanj sem dobil priznanje z neko težo ... pač nekako tako, kot mora biti.
http://logatec.blogspot.com/